Terapevtski model

V terapiji terapevti s klienti vzpostavljamo vzajemno varnost ter raziskujemo doživetja in izkušnje, ki pomembno vplivajo na odnose znotraj sistema (družine, razreda, skupnosti), odnose z drugimi (med staršem in otrokom, partnerjema), ali pa se pojavljajo v posamezniku (kot boleči spomini, ponavljajoče se sanje, lahko tudi telesne bolečine, ki imajo psihološko ozadje).

Namen terapije je prepoznati tiste vsebine, ki klientom otežujejo ali onemogočajo varne, sprejemajoče in razumevajoče odnose. Ko te vsebine prepoznajo, se terapevtsko delo usmeri v podporo in spodbujanje klientov, da v sebi najdejo moč za soočenje in osvoboditev od bolečih preteklih izkušenj.

Ob drugem lahko podoživljamo prijetna občutja ali pa smo zaradi grobih vsebin, ki jih pri sebi ne prepoznamo in ne čutimo, vedno znova ranjeni. Vsebine, ki so za nas boleče in zato pred njimi nehote bežimo, pogosto pripisujemo drugemu (kadar sodimo, obsojamo, ponižujemo, sramotimo, pripisujemo krivdo ali druge slabe lastnosti, gojimo zamero), lahko pa jih ponavljamo v upanju, da bomo v določenem odnosu slišani, razumljeni in sprejeti kot majhen otrok v objemu ljubečega starša.